Naslov: Gaberke 271, 3325 Šoštanj
Gaberke 101, Šoštanj Kontaktna oseba: Franc Šteharnik
Od ideje do kozolca
Slovenski kozolci so nekaj edinstvenega v svetu, zato na nek način predstavljajo kulturno dediščino našega naroda. Kozolci so bili nekdaj tudi kulturni objekt, pod njimi se je marsikaj dogajalo, zato smo tudi v Kulturnici Gaberke »pogruntali«, da bi pa nam takšen objekt še kako prav prišel. Premogovnik Velenje, lastnika dveh kozolcev, ki sta bila namenja za rušenje smo zaprosili, da nam enega odstopi. Prošnji je bilo ugodeno, saj s kozolcema na Premogovniku niso imeli kakšnih načrtov. Izbirali smo lahko med Plešejevim in Lesjakovim kozolcem. Na koncu smo izbrali razmeroma »mlad« Lesjakov kozolec v Družmirju, ki nosi letnico izgradnje 1934. V aprilu 2005, ob prvem lepšem vremenu, so možje kozolec pod budnim očesom »cimermana« Jožeta Krka iz Raven previdno razstavili in vse sestavne dele zvozili v Gaberke. Večina sestavnih delov je bila še uporabnih, nekaj pa jih je bilo potrebno narediti na novo.
Postavitev kozolca v Gaberkah
Lokacij starega gasilskega doma Gaberke, ki leži na levem bregu Velunje je že kar nekaj časa veljala za primerno novo lokacijo kozolca. Zanimivo je, da segajo začetki izgradnje obeh, tako kozolca, ki ima vklesano letnico postavitve 1934, kot gasilskega doma, katerega betonski temelji so bili zgrajeni leta 1931, v enako časovno obdobje. Na začetku je bil tudi gasilski dom lesen, nato pa so ga z leti pozidali. Gasilskega doma na tej lokaciji že 15 let ni več, saj ga je doletela podobna usoda, kot bi kmalu tudi kozolec, ki je bil prav tako določen za rušenje. Na srečo so se našli člani Kulturnice Gaberke s Francem Šteharnikom na čelu, ki so se upali poprijeti s kar zahtevnim in dragim projektom. Priprave za postavitev Lesjakovega kozolca na novi lokaciji so stekle v mesecu juniju. Del kozolca je bil v slabem stanju, zato je moral cimerman Jože Krk iz Raven izdelati nekaj novih «rezervnih delov«. Potrebna je bila tudi nova streha. Konec junija 2005 so v Šoštanju začeli podirati Kajuhovo šolo, na kateri je bil del strešne kritine še v zelo dobrem stanju. In te je bilo ravno dovolj za naš kozolec. Tudi nove temelje je bilo potrebno uliti, saj šest hrastovih nosilnih stebrov pač ne moreš postaviti na mehka in mokra tla. Ko smo imeli temelje in vse sestavne dele kozolca pripravljene in ko smo uskladili čas Jožeta Krka z lepim vremenom, nam je zopet priskočil na pomoč g. Rogelšek s kamionom, na katerem ima dvigalo in skupaj smo pričeli sestavljati kozolec. Vreme nam je med sestavljanjem ogrodja kozolca še kar dobro služilo, a bolj ko se je približevalo pokrivanje strehe, slabše je bilo z njim. Pa nam je kljub temu uspelo nekaj minut pred močnim dežjem, ki se je ulil 30. junija zvečer, kozolec pokriti. V istem času, ko smo končali pokrivanje strehe kozolca, gasilci v Gaberke pripeljali novo gasilsko cisterno MAN. Preden je bil kozolec pripravljen na otvoritev, je bilo potrebno na njem še marsikaj postoriti. Morda se nam je na začetku zdela prestavitev kozolca dokaj enostavna stvar, ki bo končana v nekaj dneh. Kasneje pa se je izkazalo, da vse skupaj le ne bo šlo tako hitro. Kozolec je namreč najprej potrebno razstaviti tako, da sestavni deli ostanejo nepoškodovani. Pripraviti je potrebno nove temelje, izdelati nove sestavne dele, ki jih je načel zob časa, dobiti je bilo potrebno večjo količino desk za dno kozolca v dveh etažah ter deske za stene. Nazadnje pa je potrebno najti tudi ljudi, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč.
Otvoritev kozolca
Dolgo časa napovedana otvoritev kozolca Kulturnice Gaberke je v drugo le uspela. Prireditve na prostem so pač odvisne od vremena in na žalost so bile v zadnjem letu kar tri prireditve, ki jih je organizirala Kulturnica Gaberke, zaporedoma zaradi dežja odpovedane. Začetek otvoritve kozolca je sicer spremljalo oblačno vreme, kasneje pa se je zjasnilo in sonce je dobilo polno moč. Marsikdo, ki se spomni veselic pod jablanami še pred starim gasilskim domom, se je z nostalgijo spomnil na menda najboljše veselice, kar jih je kdaj koli bilo. Otvoritev se je začela z dve urnim kulturnim programom, ki sta mu sledila uradna otvoritev kozolca in ples pozno v noč. Kulturni program se je začel in končal s pesmijo. Na začetku so obiskovalcem zapele domače pevke Gaberški cvet, za njimi pa so se predstavili Ljudski pevci in godci Porini in počini, iz Kulturnega društva Miklavž pri Ormožu. V načrtih Kulturnice je, da se bodo v prihodnosti pod kozolcem izvajale tudi krajše gledališke predstave. Zato smo bili zelo počaščeni, da se je legenda gledaliških odrov Lojze Usenik iz Kulturno prosvetnega društva Bazovica iz Reke odzval na povabilo in s kratkim odlomkom iz komedije V. Bajriča – Glej, kako se lepo začenja dan, ki ga je odigral skupaj z Loredano Jurkovič, otvoril gledališče pod kozolcem v Gaberkah. Po odigrani komediji je zapel še Konovski oktet. Slovesna otvoritev kozolca se je začela z opisom zgodovine bivšega Lesjakovega kozolca. Predsednik Kulturnice Franc Šteharnik se je v svojem govoru razgovoril tudi o tem, kako je prišel na idejo o rešitvi kozolca pred rušenjem, opisal pa je tudi samo razdiranje, selitev in ponovno postavljanje kozolca. Veliko časa je pridnim članom društva vzelo tudi urejanje okolice kozolca in predelava kozolca. Kozolec mora namreč služiti novemu namenu in zato npr. v njem ne sme manjkati šank. To smo rešili na ta način, da smo v eno okno vgradili staro leseno prešo, ki jo je podaril Branko Špital in jo z njegovo pomočjo predelali v šank. Na odru so se nato zvrstili še Vito Vitaz, predsednik KPD Bazovica iz Reke, župan občine Šoštanj Milan Kopušarin predsednik KS Gaberke Pavel Župevc. Po krajšem govoru vseh je sledila otvoritev kozolca in kegljišča. Kozolec in kegljišče je svečano otvoril župan občine Šoštanj Milan Kopušar. Po himni so dvignili zastavo Kulturnice Gaberke. Nato pa je kozolec blagoslovil naddekan g. Jože Pribožič. Njegova pridiga se je dotaknila pomena kozolca nekoč in danes. Nekoč je bil kozolec nujno potreben za preživetje kmeta, danes pa je to postal zanimiv in redek turistični eksponat. Blagoslovu je sledila še zasaditev sadike gabra, drevesa po katerem naj bi Gaberke dobile ime. Šteharnik je predsednike gostujočih turističnih društev in župana Milana Kopušarja povabil na otvoritveno kegljanje. Potem pa se začela zabava do jutranjih ur. Na zelenici pred kozolcem sta postavljena lesena klop in miza, kjer lahko sprehajalci posedejo za nekaj trenutkov in uživajo v mirni Gaberški vasi. Pa še zanimivost za tiste, ki se že dolgo niste sprehajali skozi Gaberško vas. Gaberška vas sicer premore pet kozolcev. Ob cesti, ki zavije v Gaberško vas, vas najprej ob cesti pozdravi Goriški kozolec, malo naprej pa že naletite na Kosov kozolec. Ko pridete čez most na Velunji je takoj na desni strani kozolec Kulturnice, še malo naprej pa se v senci stoletnega hrasta skriva še en majhen Kosov kozolec. Zadnji kozolec v Gaberški vasi in obenem tudi najstarejši pa je Jeričev kozolec z letnico postavitve 1842.
Ljudske pevke Gaberškega cveta pojejo ljudske pesmi, ki so priče naše preteklosti. V njih je ohranjen spomin na pristna čustva preprostih ljudi in izkušnje naših pradedov in prababic. Slovenski narod se ima od nekdaj za pevce, vendar pa se je v zadnjih desetletjih ljudsko petje vse bolj opuščalo. Poplava novejših popevk, tako iz zabavne kot narodno zabavne glasbe, ki jih lahko najdemo na različnih medijih, je preplavila slovenski prostor, zato so se nekatere pristne ljudske pesmi na podeželju izgubile. Bila pa bi velika škoda, da bi se ljudska pesem pozabila. Ljudska pesem je namreč skozi stoletja prehajala iz roda v rod, iz kraja v kraj. Sprva kar po ustnem izročilu, kasneje pa so nekatere izmed njih različni skladatelji zapisali v obliki notnega zapisa. Danes je način življenja drugačen. Malo je ročnega dela (kožuhanje, luščenje fižola, predenje volne, cufanje perja), kjer bi se družina ali pa vaščani skupaj zbrali in si krajšali čas s petjem. Tudi družine so manjše in v njih se več ne goji skupnega družinskega petja. Včasih so bili predvsem pozimi večeri zelo dolgi. Televizije in računalnika še ni bilo, družina je bila navadno zbrana v enem prostoru in večeri so bili krajši in toplejši ob petju ali branju. Na srečo se danes ljudje vse bolj zavedamo, kako pomembno je ohranjanje kulturne dediščine. Ljudsko petje je zato danes zopet v vzponu. Tako se je tudi v Gaberkah ustanovila skupina ljudskih pevk z imenom Gaberški cvet. Skupina pa je nastala čisto »po naključju«. Konec leta 1998, točneje na godovni dan svetega Miklavža, so Podvinšek Milica, Kotnik Mihaela in Jevšnik Jožica v kuhinji gasilskega društva Gaberke pripravljale večerjo za Srečanje starejših občanov Gaberk. Ker je kuhanje trajalo kar nekaj časa, so se med tem zaposlile s petjem. Slišal jih je predsednik Rdečega križa Gaberke, Branko Blatnik in jih zaprosil, da naj pridejo še na oder kakšno zapet. Bile so za to in na hitro so se zmenile, da bodo zapele pesmico Jaz sem slovenska deklica. Publika je bila nad njimi navdušena, zato so se za naslednje srečanje Starejših občanov pripravile za nastop. Za spremljavo s kitaro so si izbrale Matka Podvinšeka. Skupno petje jim je priraslo k srcu, zato so se občasno začele dobivati na pevskih vajah. Leta 2000 so medse povabile Anico Jevšnik, leta 2001 pa jih je pod svoje okrilje vzela Kulturnica Gaberke. Leta 2002 se jim je za okrepitev alta pridružila še zadnja članica Alenka Napotnik. Od leta 2002 se sestava zbora ni spremenila. Za glasbeno spremljavo na harmoniki skrbi Boštjan Jevšnik. Vodenje zbora, izbiro pesmi in uglasbitev izvaja Milica sama. Vaje imajo redno enkrat na teden. Povabilu za nastop se z veseljem odzovejo po bližnji in širši okolici. Poleg starih ljudskih pesmi, s katerimi ohranjajo kulturno dediščino naših prednikov, zapojejo tudi kakšno novejšo pesem.
Informacije vodja: Ljudmila Podvinšek
Gaberke 106
3325 Šoštanj
Tel.: 03 589 33 43
Ljudske pevke Gaberški cvet so jeseni 2006 izdale svojo prvo zgoščenko z naslovom Pozdravljeni Petje ima v Gaberkah že dolgoletno tradicijo. Pred več desetletji je pod okriljem gasilskega društva deloval tiste čase zelo slaven moški pevski zbor, ki ga je vodil Ivan Naraločnik. To so bili še časi, ko radio, predvsem pa televizija in drugi sodobnejši multimedijski predvajalniki še niso bili zelo razširjeni. Petje v živo je bilo zato nepogrešljiv del vsake prireditve. Žal takratna tehnika za video in tonske zapise ni bila tako razširjena, zato za tem zborom najbrž ni ostal noben tonski posnetek. Kar dobro leto je trajalo, da je dozorel čas za izdajo prve zgoščenke ljudskih pevk Gaberški cvet. Na zgoščenki, ki nosi naslov Pozdravljeni, je posnetih 18 pesmi. Večino pesmi je izbrala in glasbeno priredila Ljudmila Podvinšek. Nekaj časa je pevkam vzela že sama ideja, kar čez noč pa se tudi ni dalo poiskati ugodne, pa vseeno še kvalitetne samozaložbe. Zato ne čudi podatek, da se jih je v celotnem procesu nastajanja zgoščenke kar nekaj zamenjalo. Potem je prišla pomlad in z njo čas prehladov, ki so pevkam, enkrat eni, drugič drugi kvarili glas. Do letošnje jeseni pa so le našle ustrezen studio, pa tudi virusi še niso bili na pohodu, tako da so bili pevkini glasovi čisti in pripravljeni na dolgotrajno petje. Tako je bil že konec septembra narejena prva testna zgoščenka, ki pa je po glasbeni strani sploh ni bilo potrebno več popravljati. Potrebno je bilo izbrati le še lep posnetek zborčka in oblikovati ovitek zgoščenke, za kar pa je poskrbel kar producent sam. Časovno se je vse tako lepo izteklo, da smo v Kulturnici Gaberke lahko začeli razmišljati o tem, da bi lahko pevke svojo prvo zgoščenko promovirale na zabavni prireditvi Veselo nedeljsko popoldne, ki je bila načrtovana za konec novembra. Tako se je tudi zgodilo. Na promocijo zgoščenke pa je Kulturnica povabila tudi več drugih glasbenih gostov. Tako so se na odru poleg ljudskih pevk Gaberški cvet zvrstili še Mešani pevski zbor Bazovica iz Reke, Ljudski pevci in godci Porini pa počini iz Miklavža pri Ormožu, Oktet Zavodnje, Ljudski pevci iz Šentruperta, Ansambel Golte, Oblakovi bratranci, Kvartet Svit, Ansambel bratov Avbreht in Mateja Jan. Zelo smo bili veseli, da so se promocije lahko v velikem številu udeležili pevci in pevke Mešanega pevskega zbora Bazovica iz Reke. Ti so prišli v Velenje že dopoldan. Do začetka prireditve v gasilskem domu smo jim razkazali Velenjski grad, Šaleško dolino in njeno okolico ter Kavčnikovo domačijo v Zavodnjah. Pevke upajo, da bo ta zgoščenka doprinesla k temu, da bo ljudska pesem v hišah in tudi avtih večkrat zvenela iz CD predvajalnikov in tako prišla v ušesa poslušalcev. Veselje ob izidu prve zgoščenke pevke že navdaja z željo po drugem. Repertoarja zanj jim ne manjka. Če jim bo zdravje dopuščalo, naj bi bila druga zgoščenka zunaj že čez dve leti. Pevke se še posebej zahvaljujejo vsem sponzorjem, ki so jim kakorkoli pomagali pri izdaji zgoščenke. Poleg zgoščenke ljudskih pevk sta sedaj na voljo še DVD in videokaseta, na katerih je posneta celotna promocija, ki je bila izvedena na zabavni prireditvi Veselo nedeljsko popoldne v organizaciji Kulturnice Gaberke
