Člani Regijske turistične zveze SAŠKA Turistična društva iz Spodnje Savinjske doline, Šaleške doline, Koroške pokrajine

MISLINJA

je središče istoimenske občine, ki leži na prevalu na 598 m nad morjem. Kraj je geografsko znan tudi kot razvodnica med Savo in Dravo. Dežne kaplje, ki padejo na streho šentlenartske cerkve, namreč po eni strani strehe odtečejo v reko Mislinjo, po drugi strani pa v reko Pako. Reka Mislinja se izliva v reko Mežo, ta pa v Dravo. Reka Paka se izlije v Savinjo, ta pa v Savo. Tako se kapljice, ki padejo  na cerkev sv. Lenarta v Mislinji, ponovno srečajo v Beogradu.   

Na hribčku nad naseljem so leta 1652 sezidali cerkev sv. Lenarta, ki so ji kasneje dodali zvonik in stransko kapelo. Notranjost je banjasto obokana in s poznobaročno opremo. Oltarji so iz znane delavnice mojstra J. J. Mersija iz okoli leta 1770.
Mislinja se ponaša tudi s športnim centrom srednje velikih skakalnic, kjer se zvrsti več pomembnih prvenstev. Skoki dosežejo dolžino okoli 100 metrov. Skakalnice so ob cesti na Tolsti vrh, lepo pa se vidijo s ceste v Mislinjski jarek.

V kraju danes ni večjih industrijskih obratov in zato je življenje mirnejše . V 18. in 19. stoletju pa je bil to visoko razvit kraj z železarsko industrijo, o čemer pričajo tudi stare razglednice kraja. Sicer pa je bil v Mislinji, takrat imenovani Št. Lenart , že sredi 19. stoletja sedež občinskega urada. Gradnja železniške proge Dravograd–Velenje se je pričela l. 1898. Takrat se je industrija preusmerila v lesno industrijo, ki je med drugo svetovno vojno pričela celo z izdelavo montažnih lesenih hiš. Lastnik teh obratov je zgradil eno prvih ozkotirnih železnic že l. 1902 in jo elektrificiral l. 1913. Po drugi svetovni vojni je bilo kar nekaj industrijske opreme odpeljane iz kraja.

Mislinja pa se imenuje tudi reka, ki izvira s Pohorja. V pohorska pobočja je vrezala slikovito ozko dolino, »Mislinjski graben« ali jarek, po kateri teče preko številnih brzic in manjših slapov ter tvori tolmune. S pritoki je edini čisti in naravni vodni sistem širše okolice. Odlikujejo ga hidrološke, ekološke  in kulturno-krajinske kvalitete. Veseli so je tudi ribiči. Dala pa je tudi ime celi dolini od Mislinje do Otiškega vrha, kjer se izliva v Mežo.

Bogata gospodarska zgodovina kraja je opisna v Zborniku:

• Steklarna, str. 126, 127,
• Oglarjenje, str. 117–119,
• Nekdanja železarna, str. 115–116 in 120–125,
• Mislinjsko Pohorje,str. 128–130,
• Lesna industrija, str. 131–139;

HUDA LUKNJA

Verjetno je Huda luknja dobila ime zaradi roparjev, saj je zelo primerno mesto za ropanje.

Deželna cesta Velenje–Dolič–Mislinja je bila odprta l. 1829, prej pa je tekel promet preko Graške Gore. V zahvalo za podporo so nadvojvodi Janezu postavili spomenik. Vlak po zanimivi železnici, speljani skozi več tunelov, je vozil od 1899 do 1969.

Huda luknja je soteska reke Pake, dolga 1 km, med hriboma Tisnik (786 mnm), ki sodi še h Karavankam, in Pečovnik (794 mnm) ter tudi ime  jame, v katero ponikne kratek potok imenovan Ponikva. Jame je odkrite 2,3 km: 20 dostopnih kraških votlin, med njimi Huda luknja, Vodni rov, Medvedji rov. Na pobočju Tisnika so še druge jame: Špehovka, Pilenica, Školjka. Hrib Tisnik je iz kamnin dolomiti in apnenci srednjega in zgodnjega triasa, okoli pa je lapor in peščenjak. Zato so tukaj alpske rastline: kortuzovka (raste le tukaj in na Uršlji gori), dvocvetna vijolica, skorjasti kamnokreč, lepi jeglič, planinski srobot, valdštajnija. Na vrhu Tisnika pa so kraške rastline: črni gaber, mali jesen, lovoristni volčin, mrtva kopriva – submediteranska flora. V jami so tri vrste hroščev, prvič najdene v tej jami: hrošček, dolg dva milimetra, ima ime po hribu: aphaobiella tisnicensis. Sicer pa v jamah živijo: pajki, drobne kačice, polžki jamničarji, rakci, netopirji, lesna sova. Na pobočjih ob Hudi luknji lahko s ceste občasno opazujemo gamse, ko je višje še sneg.

Že leta 1935 je Srečko Brodar v jami Špehovka odkril sledove paleolitskih poselitev, v kasnejših letih pa je nadaljeval njegov sin Mitja. Med najpomembnejšimi odkritji (Zbornik, str. 65–66) so:

• koščena in kamnita orodja starosti 35.000 do 20.000 let pr. n. št.  (starokamena doba) v Špehovki, obrusi medveda, kosti medvedov; znamenita je kost jamskega medveda obdelana v instrument drgalo,
• kamniti nožički ter edinstvena koščena konica z lečastim presekom,
• dve koščeni enoredni harpuni iz srednje kamene dobe (10.000 do 7.000 let pr. n. št.)
• sponka v Pilenici iz bronaste dobe,
• iz časov Rimljanov keramika terra sigillata.

Turizem se je tukaj razvil zelo zgodaj. Turistični ogled je omogočil domačin Ivan Vivod že l. 1894 (ena prvih slovenskih turističnih jam). Dokaz razvitega turizma je razglednica iz leta 1898. Sedaj je jama dostopna turistom z vodenjem jamskih vodnikov jamarskega kluba (Zbornik, str. 389–396). Šaleška planinska pot pelje iz soteske strmo v breg mimo Špehovke in Pilenice na Završe.

Še ena znamenitost Hude luknje iz prejšnjega stoletja je Puščavnik Eremit. V Hudi luknji je živel eno leto, pred tem pa v gradu Vodriž pri Podgorju. Željko Kozinc je v Poletu med drugim zapisal: Ta koroški deseti brat, duhovno bogatejši in po usodi še bolj tragičen kot Jurčičev Martinek, ki pa je premogel tudi lastnosti sv. Frančiška, Aljoše Karamazova in tibetanskega meniha, nima literarnega spomenika, ima pa svetel spomin med ljudmi, ki jim je več do izročila kot do branja. Je pa njegova pesnitev Puščavnikovi verzi, ki opisujejo njegovo nesrečno ljubezen, dostopna na medmrežju kot preslikava originalne knjižice.

ZAPUŠČINA RIMLJANOV

Dovžansko polje, dvignjeno in očem z regionalne ceste skrito, je zgodovinsko zelo zanimiv kraj s čudovitim pogledom na Uršljo goro in Peco. Nanj se zapeljemo, ko sledimo smerokazu v vas Dovže.

Na polju sta bili najdeni dve kamniti sekiri iz pozne mlajše kamene dobe, s katerima so si pomagali pri krčenju gozdov in obdelovanju zemlje. Ravnica, varna pred poplavami, je pritegnila tudi Kelte in Rimljane. Že l. 1835 so na Pušnikovi njivi (v vasi Dovže) odkrili rimski nagrobni spomenik, ki naj bi izhajal

iz druge polovice 1. ali začetka 2. stoletja. Na njem so imena, ki so izpeljana iz keltskih imen, kar priča, da so na tem področju pred prihodom Rimljanov domovali Kelti. Danes je spomenik vzidan v južno steno cerkve sv. Ilja v Šentilju.

Drugi nagrobnik so verjetno našli v bližini, in sicer je bilo to objavljeno l. 1861 in je danes vzidan v severno steno cerkve sv. Duha v Slovenj Gradcu.

Leta 1909 je slovenjgraški notar Hans Winkler raziskoval ostanke rimske podeželske vile (vila rustika) na Pušnikovi njivi, Koroški pokrajinski muzej pa v letih 1992 in 1993 in še od 1998 do 2001. Odkrili so skoraj meter široke temelje objekta velikosti 13 m x 15 m, opečnat kanal za dovajanje vročega zraka (za talno in stensko ogrevanje) in ostanke gospodarskih poslopij. Ocenjujejo, da vila izhaja iz 1. stoletja in da je bila naseljena še v 2. stoletju n. št. Poleg navedenega so našli še  novec Pija iz istega obdobja ter nekaj kosov hišne keramike. Veliko drobnih najdb je žal v arhivih avstrijskih muzejev.

Leta 1940 so v Spodnjih Dovžah odkrili tretjo nagrobno ploščo iz marmorja, posvečeno Atelavdu, stoletniku (ime spet keltskega izvora), skupaj z ostanki gradbenega materiala. Predvideva se, da je bila tukaj še ena vila. Nagrobna plošča je vzidana v cerkev sv. Urha v Dovžah. Cerkev v Dovžah naj bi bila tudi med starejšimi, saj naj bi se omenjala že leta 1336, zagotovo pa l. 1587. Ima nekaj romanskih elementov. Sicer pa je notranjost skromna.

Nekje med razvalinami Valdeka in Šentvidom – Završami so odkrili še tri nagrobnike, ki so vzidani v cerkev sv. Vida. Na njih so vklesana latinska imena keltskega izvora. Zato se domneva, da je bila tudi tukaj podeželska posest. Dobro ohranjen in zelo zanimiv je nagrobnik, ki je vzidan v obzidje cerkve levo od vrat.

Ta cerkev se prvič omenja  l. 1320 in je imela že l. 1399 svojega duhovna. Vredna ogleda pa je tudi zaradi del Štefana in Janeza Šubič.

Ocenjuje se, da so se veterani rimske vojske odločili za zemljo namesto denarne nagrade. Zemlja  je bila dobra, na sončni legi, v zaledju planin, nekoliko odmaknjena od ceste in poplavne reke Mislinje. Bila pa je tudi blizu rimske ceste, ki je vodila iz Celja preko Vitanja v Slovenj Gradec in Celovec.

Ruševine vile rustike so danes pokrite z zemljo in skrite na travniku. Nanje opozarja le informativna tabla v vasi Dovže. Želja arheologov in turističnega društva je, da bi se ostanki vile rustike uredili kot arheološki park, ki bi ga lepo dopolnjevala v neposredni bližini stoječa preužitkarska hiša domačega zdravnika Starega Pušnika (1835–1914). Dediči so objavili knjigo, ki vsebuje njegove rokopise diagnoze in načinov zdravljenja bolnikov.

Več o arheologiji v Zborniku, str. 65–75.

SV. AHAC

Cerkev, posvečena svetniku Ahacu, je dobro ohranjen primerek kvalitetne poznogotske arhitekture iz okoli leta 1470. Prvič se omenja l. 1476, ko so jo komaj zgrajeno požgali Turki. Gotski zvon nosi letnico 1478, kar pomeni, da gre za eno najstarejših cerkev na Koroškem. Na zunanji steni, vidni s ceste, je freska sv. Krištofa (obnovljena), pod njo pa so sledovi še starejše freske iz 16. stoletja. Gradnja je kamnita. Streha je krita s skriljem, strešni stolpič je šesterokotnega tlorisa – koroški tip. Prezbiterij je v gotskem slogu, glavna ladja pa je starejša. V prezbiteriju z zvezdastim obokom krasi stene figuralna starejša slikarija iz okoli l. 1580. Zanimiv je kasetirani leseni strop, poslikan okoli leta 1730. Stranska oltarja sta zlata. Večina oken in vrat je še originalna.

Cerkev stoji ob glavni cesti Mislinja–Slovenj Gradec, dober kilometer iz Mislinje na desni strani ceste, v nizkem obzidju. Spoznali jo boste po vitkem stolpiču, obzidju in freski.

RAZVALINE GRADU VALDEK

Grad Valdek je eden najstarejših, zgrajen je bil v 12. st.. Ruševine gradu stojijo v Gornjem Doliču na zelo markantni točki. Grad je obvladoval prometne poti iz Mislinjske doline proti Vitanju in v Šaleško dolino (tedaj še preko Završ). Sprva je bil v lasti oglejskega patriarha, pozneje se je lastništvo in služnost gradu zelo pogosto spreminjala. Zelo zanimivo za Mislinjčane pa je, da je ohranjen urbar z gradu Valdek iz leta 1496, v katerem je vpisanih 117 podložniških kmetij. Večina imen, ki so tam omenjena, obstaja še danes (Jože Koropec, ČZN,1985 – št. 1). Ruševine gradu ležijo na skalnem pomolu, ki se na treh straneh strmo spušča. Imajo pravokoten tloris. Ohranjeno je samo obodno zidovje, deloma del cvingerja in deloma dvojno obzidje, ki se prilagaja strmo spuščajočemu terenu. 

Pripovedke o lastnikih, ki jih najdemo tudi na spletu, govorijo, da ti niso bili dobri do tlačanov. V boju proti Turkom naj ne bi bili uspešni, francoske vojake pa naj bi premagali.

Do gradu lahko pridete iz kraja Gornji Dolič. Ob cesti Mislinja–Velenje stoji ob desnem robu ceste (edina) kapela, od katere vodi neoznačena pot. Do gradu potrebujete okoli pol ure hoje v hrib. Ker ruševine niso vzdrževane, jih opazujte iz varne razdalje.  

ZOISOV PARK

V gornjem delu Mislinjske doline  sta reki Mislinja in Glažutnica vrezali globoke jarke v kopasto obličje Pohorja. Zaradi ugodnega vodnega režima in velikih razsežnosti pohorskih gozdov, je tu veliko bogastvo lesa in vodne moči. Rudosledci  pa so v 18. stoletju na Pohorju odkrili tudi nahajališča železove rude. Vse to je botrovalo, da si je Jožef Hanžič, železar s Koroške, od države pridobil koncesijo za pridobivanje železa leta 1724. Začela se je doba razcveta fužinarstva v Mislinji. Leta 1753 je obrate kupil podjetni železar Mihelangelo Zois, ta je obrate posodobil (visoka peč ali plavž) in povečal. Leta 1770 je posest izročil sinu Žigi Zoisu, znanemu mecenu slovenskih kulturnikov. V tem času je bil postavljen baročni dvorec – stanovanjsko in upravno poslopje za lastnike in upravnike. Celotna posest je bila zelo lepo urejena z velikim vrtom in parkom. Park je v veliki meri še ohranjen, nahaja se pred upravno stavbo gozdarstva v Mislinji. Na severni strani parka je stala »graščina«, ki so jo leta 1970 zaradi dotrajanosti podrli. Veličastna drevesa, danes stara okoli 250 let, sodijo med najdebelejša v Sloveniji. Duglazije so najdebelejše in najvišje,  pet dreves je z obsegi preko 4 metre. Le malo zaostajajo bukve, jesen in lipe. V parku je pano s fotografijami in besedilom o zgodovini tega kraja. V bližini parka pa so še vidni ostanki nekdanjih obratov.

Do Zoisovega parka se pripeljemo po cesti, ki zavije iz naselja Mislinja v Mislinjski jarek po dobrem kilometru.

Več o zgodovini železarstva v Zborniku, str. 115–116 in 120–125.

NAJVIŠJI VRHOVI POHORJA

Celotno Pohorje, ki sodi med centralnoalpsko pogorje, je med Dravogradom in Mariborom dolgo kar 68 km. Najvišji vrhovi tega pogorja sodijo v področje naše občine oziroma po njih teče meja s sosednjimi občinami. Naj omenimo le tri najvišje:

Najvišji je ČRNI VRH 1542 mnm z lepim planinskim obeležjem treh sklenjenih križev, delom dr. Alojza Pogorevca. Nanj vodijo planinske poti iz Mislinjske doline, opisane pod »POHODNIŠKE POTI«, z Grmovškovega doma in z Ribniške koče, ter seveda Slovenska planinska pot, tako iz Slovenj Gradca do Maribora ali obratno. Razgled je odprt predvsem proti jugu in zahodu v Mislinjsko dolino ter proti Uršlji gori in Peci.

 

VELIKA KOPA, ki je zahodno od Črnega vrha (najbolj severna točka naše občine), je  na 1542 mnm najbolj razgledna. Na vzhod in proti severovzhodu se nam ob čistem ozračju odpre pogled na celotni hrbet Pohorja vse do Maribora, na severu na Avstrijske Alpe, na zahodni in južni strani na Mislinjsko dolino s Slovenj Gradcem, na zahodu na Peco, Olševo, Uršljo goro, Raduho, na jugozahodni strani na Velenje, Kamniško-Savinjske Alpe, Menino planino, Golte. Na Kopo vodijo poti iz Mislinjske doline, opisane pod »POHODNIŠKE POTI«, z Grmovškovega doma in Partizanke, po razglednih planjah, ter že prej navedena Slovenska planinska pot.

RIBNIŠKI ALI JEZERSKI VRH na 1537 mnm je hitro dosegljiv z Ribniške koče in zelo obiskan, saj se pod njim skriva čarobno Ribniško jezero. Poznate tisto pravljico o sv. Urški in povodnem možu? Povodnega moža je zvonjenje iz cerkve na Uršlji gori tako motilo, da se je odločil odnesti jezero z Uršlje gore na Pohorje. Izbral je čudovit kraj med nizkim borovjem. Ta kraj še danes vsem pohodnikom nudi čudovit počitek ob vodni gladini, v kateri se zrcalijo čudovite barve neba, tako v sončnem kot v oblačnem vremenu. Le povodnega moža vidi redkokdo.

V zimskem času vsi navedeni vrhovi, in ustrezno strma pobočja, služijo zimskim užitkom, tako alpskemu smučanju kot teku na smučeh, saj so na tem delu Pohorja kar trije smučarski centri: Kope, Ribniško Pohorje in Rogla. V poletnem času pa poleg pohodnikov na pohorskih planjah srečujemo tudi nabiralce borovnic, brusnic in drugih zdravilnih zelišč, v gozdovih pa nabiralce gob. Tudi kakšnega lovca, ki opreza za gamsi, lahko srečamo.

KRATKI ZGODOVINSKI POGLED NA POHORJE

Planje so travišča na planotah kot ostanki pašnikov in travnikov, ki so nastali z izsekavanjem gozda za pašo živine. Na Pohorju je živelo v preteklosti veliko ljudi, saj je bila velika potreba po oglju. Najprej za potrebe steklarne, ki je v Mislinjskem jarku verjetno delovala med leti 1794 in 1834. V času fužinarstva, ki je v Mislinji delovalo 200 let, vse do konca 19. stoletja, so oglarili v gozdovih, v okolici Ribniškega sedla in pod Kopami pa so kopali železovo rudo. Pohorje je namreč geološko zelo zanimivo. Zgrajeno je pretežno iz metamorfnih kamnin, ki od vseh strani obdajajo tonalitno jedro (globočnina), ta prehaja v granodiorit, ki ga kopljejo v Cezlaku in Josipdolu. Zahodno Pohorje je pretežno iz sedimentov. Tu so tudi sledovi močnega vulkanskega delovanja, med katerim je nastal dacit in ležišča železove rude (magnetit). Steklarji pa so izkoriščali pohorski kremen. Pohorje pa je zapisano tudi v zgodovino elektrifikacije: od 1940 do 1942 je vetrna elektrarna oskrbovala Kočo pod Kopo (do požiga koče).

Več lahko preberete v Zborniku, str. 115–130.

NARAVNI SPOMENIK LOVRENŠKA JEZERA

Dvajset čudovitih jezerc oziroma barjanskih oken s čudovitimi belimi lokvanji se skriva na slemenu Planinke, v osrednjem delu pohorskega grebena v povirju Radomlje, Mislinje in Velke na 1520 metri nad morjem. To je veliko šotno barje, ki je nastalo pred 8000 leti na nanosih glinastih peskov. Debelina šote sega ponekod do 3 m globoko. Večji del barja zarašča ruševje, borovnice, brusnice in druge značilne vrste za barja: rožmarinka, kalužnica in malocvetni šaš, munec, mesojeda rosika ... Lovrenško barje je največje visoko barje v Sloveniji in najjužnejše v Evropi na silikatni podlagi. Je življenjski prostor številnih redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Med drugim je najpomembnejše življenjsko okolje in paritveni prostor za ogroženega ruševca na Pohorju.

Ob vstopu v območje je postavljen razgledni stolp, kjer je v spodnjem delu urejena "učilnica"s pojasnjevalnimi tablami, v območje jezer pa vodi urejena "brunčana" pot. Po poteh, ki jih je kar nekaj čez 600 m, bomo hodili ob, v čudovite barve odetih, vodnih okencih sredi nizkega borovja.

Do Lovrenških jezer lahko pridemo po več poteh:
-    z Rogle vodi enourna nezahtevna označena sprehajalna pot po razglednih jasah in mirnih gozdovih (čudovito svežih v poletni vročini), tudi čez Ostruščico (prvo spuščališče zavezniške pomoči iz letal leta 1944), do Rogle pa se lahko pripeljemo ali iz Zreč ali po Mislinjskem jarku, kjer je od parkirišča še dobrih 15 minut do Rogle, boljša cesta pa bo kmalu končana iz Mislinje čez Tolsti vrh,
-    s Koče na Pesku 1 uro in 30 minut po markirani poti pretežno skozi gozd,
-    po Slovenski planinski poti od Ribniške koče, mimo skrivnostnega Ribniškega jezera po zanimivem  gozdu in po čudovitih traviščih, bomo hodili dobri 2 uri.

PAŠKI KOZJAK

Paški Kozjak je okoli deset kilometrov dolgo in precej ozko pogorje, ki se razprostira skoraj natančno v smeri vzhod–zahod in predstavlja zaključek Karavank. Najvišja vrhova sta Špik (1109 mnm) na zahodu in najvišji Basališče (1272 mnm) na vzhodu. Oba vrhova povezuje greben iz apnenca in dolomita, ki preseneča s svojo razdrapanostjo in skalovitostjo. Na Špik prihaja veliko pohodnikov iz Dobrne in Velenja.

S Špika je razgled na vse strani: proti vzhodu na greben Paškega Kozjaka, z najvišjim vrhom Basališčem, na Stenico, Konjiško goro, Boč in Donačko goro; proti jugovzhodu na Celjsko kotlino in Posavsko hribovje na Kozjanskem z Bohorjem; na jugu je Gora Oljka, za njo pa veriga Posavskega hribovja; proti jugozahodu sta Dobrovlje in Menina planina, proti zahodu pa Golte in Savinjske Alpe; na zahodni strani je v bližini Graška Gora, proti severozahodu pa vidimo Peco in Uršljo goro, zadaj pa Svinško planino; na severu je bližnje Pohorje, zadaj pa Košenjak in Golica.

Pod Špikom je planinski dom, na vzhodni strani pa šola in cerkev sv. Jošta. Bolj znamenita je cerkev sv. Mohorja in Fortunata, dostopna po cesti iz Srednjega Doliča. V njej so gotske freske, skoraj edini primer nepobeljenih fresk na Spodnjem Štajerskem. Cerkev je prvotno služila kot grajska kapela, saj so nad njo ostanki gradu Irštajn (Ernstein). Po ustnem izročilu naj bi ta grad, po domače Šmohorlak, razdejali Turki. Njegova starost ni znana, saj se ne omenja pred 15. stoletjem.

Večina domačinov se na Paški Kozjak zapelje po cesti, ki jo pogosto uporabljajo tudi kolesarji. Na razglednih planotah pa lahko uživamo vsi.

ROJSTNA HIŠA SLIKARJA JOŽETA TISNIKARJA V MISLINJI

V času, ko je zamiralo železarstvo v Mislinjskem jarku in je posesti kupil veleposestnik Perger, je v nekdanjih stavbah, kjer so bile fužine, uredil bivalne prostore za svoje delavce. V eni izmed teh stavb, v nekdanji spodnji Fužini, so živele štiri družine. Ena izmed teh je bila tudi družina Tisnikar s sedmimi otroki, med katerimi je bil slikar Jože Tisnikar najstarejši. Kljub temu, da je umetnik kasneje živel in deloval v Slovenj Gradcu, je bila njegova povezanost z Mislinjo in njegovo družino ves čas zelo tesna.

Stavba je dobro ohranjena in grajena v značilni arhitekturi. Na »lopi« v pritličju so še ohranjena vrata krušnih peči, s katerimi so se družine ogrevale. Hiša ni podkletena in ima zanimiv glavni vhod s stopniščem. V bližini stoji tudi zelo zanimiva kašča, zidana iz kamna. Ob 15. obletnici smrti je Kulturno društvo Jože Tisnikar odkrilo obeležje na  Tisnikarjevi rojstni hiši.

Zelo so veseli, če hišo obiščejo gostje. Prijazno predstavijo umetnike, ki trenutno razstavljajo, in povedo veliko lepega in zanimivega o našem slikarju.

Vsako leto organizirajo mednarodno slikarsko kolonijo, kjer sodeluje najmanj 12 domačih in tujih umetnikov. Konec oktobra pa posvetijo otvoritev razstave Tisnikarju v spomin. Do sedaj so jim podarili vsa umetniška dela in tako pridobili znatno zbirko kvalitetnih del. V hiši se odvijajo različne vsebine: kolonije, razni tematski večeri, likovne delavnice, delavnice raku tehnike, predvajanje filma o Tisnikarju, sestanki društva in podobno.

Več informacij je na spletno stran www.tisnikar.si. Ogledi so možni po predhodni najavi na telefon: 041 978 549.

Do rojstne hiše Tisnikarja vodi cesta, ki se odcepi v Mislinji v smer Mislinjskega jarka. Ob poti so vidne skakalnice ter Zoisov park. Do hiše so slabi trije kilometri.  

KAKO DO NAS

V središče mislinjske občine v Mislinjo se lahko pripeljete po cesti iz naslednjih smeri: iz Ljubljane ali Celja skozi Velenje,   iz Slovenskih Konjic ali Celja skozi Vitanje, iz Maribora skozi Slovenj Gradec.

Prikolesarite lahko po dolinski kolesarski poti iz Dravograda skozi Slovenj Gradec po nekdanji železniški progi, saj vlak ne vozi več po naši dolini.

Z letalom se lahko pripeljete na letališče Slovenj Gradec, ki je blizu Turiške vasi.

Peš lahko v naš kraj pridete po Evropski pešpoti čez Pohorje ali po več planinskih poteh s Pohorja ali Šaleške planinske poti, pa tudi po dolinski kolesarski poti.

NAŠ KRAJ
Mislinja ima ime po reki, ki priteče izpod Rogle skozi dolgi Mislinjski jarek ali narečno "Mislinjski graben". Še vedno bistra in neokrnjena počasi umirja svoj tok, ko se razširi v gornji del Mislinjske doline. Tod se stikajo apnenci in dolomiti Karavank ter kristalaste kamnine Pohorja. Pestra geološka sestava tal se kaže v zelo raznolikem in slikovitem rastju. V tem lepem delu Mislinjske doline so nastala naselja Mislinja, Šentilj in Dovže.
Druga reka, ki tudi izvira pod Pohorjem, a teče po Doliškem podolju, je Paka. V njeni dolini sta večja kraja Gornji Dolič in Srednji Dolič. Številne kmetije na obronkih Paškega Kozjaka tvorijo naselje Kozjak, v hribovju med Hudo luknjo in Graško Goro pa je naselje Završe.
Svet je zelo razgiban, saj se razteza od nadmorske višine 464 m pri izlivu Cesarjevega grabna v Pako do najvišjega vrha – Črnega vrha na Pohorju, 1543 m. Zato ni čudno, da  72 % občine pokrivajo gozdovi, večinoma iglasti na Pohorju, na peščenih tleh dolomitne podlage so lepi borovi, na območju Završ in Paškega Kozjaka pa  bukovi gozdovi. V dolini ni večjih onesnaževalcev okolja, zato so naši kraji še ohranili prvinsko lepoto, ki očara ljubitelje narave, ki nas v vsakem letnem času sprejme kot mati. Vsakič nam pokaže svojo čisto podobo, nobenega pretvarjanja in laži ne pozna. Mislinja s svojo okolico vabi na slikovite pohode, kjer boste lahko raziskovali pesto rastje  (posebnosti: Zbornik str. 36. in 38), stikali za gozdnimi sadeži ali divjadjo, odkrivali kraški svet najdlje na severu, se sprehajali po visokogorskih planjah in barjih ter spoznali številne kulturne spomenike. Sprostili se boste lahko v mnogih športih: smučarskem teku in smučarskih skokih, kolesarjenju, lovu, ribolovu in drugih. Poleg prvinske narave boste pri nas srečali prav tako prijazne ljudi, ki bodo poskrbeli za vaše dobro počutje.

Prvo tovrstno društvo je bilo v Mislinji ustanovljeno leta 1938, imenovalo se je Tujskoprometno društvo. Sicer pa je bil turizem v naših krajih razvit že pred več kot sto leti, o čemer priča turistična razglednica Hude luknje iz leta 1898.

Drugič se je turistično društvo osnovalo v šestdesetih letih, a je kmalu prenehalo z delom. V letu 1983 pa je bilo ponovno ustanovljeno in deluje še danes. V njem sodelujejo številni krajani, ki vidijo, da je društvo za kraj potrebno in koristno. Največ nalog pa je na ramenih devetčlanskega izvršnega odbora in predsednika.

V vseh teh letih se je zvrstilo na desetine prireditev in akcij, ki bogatijo življenje ljudi v kraju, mnoge med njimi pa odmevajo daleč naokoli in privabljajo ljudi v Mislinjo.

Danes Turistično društvo Mislinja skrbi za večje prireditve v kraju, ki so lepo sprejete med domačini in prebivalci širše okolice. V zimskem času, odvisno od razmer, izvedemo sankanje v Mislinjskem jarku, ki je zelo priljubljeno med mladimi. Na pustno soboto se odzovejo številna društva in skupine z vozovi in naredimo inventuro vseh norosti v kraju in državi. Vsako leto, v začetku maja s sejmom sadik prispevamo k boljši oskrbi sadik in lepši podobi našega kraja. Oglarsko tradicijo v Mislinji ohranjamo ob prazniku občine Mislinja zadnji teden v juniju s kuhanjem oglja, v preteklosti s Kmečkimi igrami, zadnja leta pa z oživljanjem drugih etnoloških prvin. V tem času se zvrstijo narodopisne, športne, lovske in glasbene prireditve. Jeseni na Miklavževi domačiji organiziramo srečanje gobarjev, zadnjo nedeljo v septembru pa povabimo vse krajane na prireditev Pozdrav jeseni na kmetiji Foltan. Na kozolcu postavimo slikovito razstavo jesenskih darov narave, izberemo in stehtamo največje pridelke. Zadnja leta privabljamo k sodelovanju vsa društva v kraju. Vsako leto izpostavimo en pridelek, kot so krompir, fižol, buče, sadje. Društva se izkažejo z raznolikimi jedmi iz izbranega pridelka. Nikoli ne manjka glasbe in dobre volje. V mesecu novembru se zadnja leta izvaja prednovoletni sejem, na katerem se lahko domačini oskrbimo s priročnimi darili, obenem pa lahko domači izdelovalci prodajo svoje izdelke.  

Če vas zanima turistično življenje v našem kraju in bi radi v njem sodelovali bolj aktivno, bomo zelo veseli, če se nam pridružite. Pišite nam na naš elektronski naslov ali nas pokličite. Veseli bomo tudi vsakega vašega predloga, pa tudi opisa doživljanja prireditve ali znamenitosti.